Lokaturist

Lokaturist od leta 1995

Raca.si Patka.hr Timko.si Masai.si Maliskrati.si

Afrika > Afriške zgodbe > V AFRIKO S TERMOFORJEM

Afriške zgodbe

V AFRIKO S TERMOFORJEM

Sanje o Afriki so sanje iz otroštva. O safariju, kar v swahiliju pomeni potovanje, sanjajo mnogi popotniki. In prav v Afriki je safari posebno doživetje: za kratek hip občutiš prvinsko življenje narave, doživiš širino afriške savane in občutiš svobodo divjih živali v njihovem naravnem okolju. Odločitev je padla: safari po Keniji.
Jambo, jambo!
Na mednarodnem letališču Jomo Kenyatta sta nas pričakala slovenski vodnik Roman in šofer Francis, predstavnik najštevilčnejšega afriškega plemena Kikuyu. Črn kot oglje nas je nagovoril: “Jambo!” – “Zdravo” v swahiliju.
Na pot iz Nairobija smo se odpravili s terenskim avtomobilom Toyota Land Cruiser, ki je s pogonom na 4 kolesa in z radijskim oddajnikom najbolj varno prevozno sredstvo za vožnjo po afriških cestah. O tem smo se prepričali, saj smo v 12 dneh prevozili okoli 1800 km po makedamsko – asfaltnih luknjah. V parkih tak avto nudi udobno razgledišče skozi odprta okna ali streho, saj je, razen redkih izjem, vozilo prepovedano zapustiti. Živali se zaradi avtomobilov ne vznemirijo, saj jih srečujejo od rojstva, seveda pa je v parkih treba upoštevati pravila.
Ob jezerih
Pot nas je najprej vodila na sever. V tistem delu doline Rift so drug ob drugem tri vrste jezer: sladka, slana in alkalna; slednja so najprimernejša za flaminge. Tak je Crater Lake, ob katerem leži lodge na dnu ugaslega vulkana blizu jezera Naivasha, ki je od Nairobija oddaljen le 80 km. K spokojnosti travnato–grmičaste pokrajine pripomorejo številne afriške rumene akacije. Opazovali smo črno-bele opice kapucinke, pavijane, antilope, divje svinje bradavičarke in vrsto ptic. Za trenutek sta pred nas priskakljala dva dik-dika. Tako se imenujejo najmanjše, zelo plašne afriške antilope, ki so jih poimenovali po visokem glasu “zik-zik”, s katerim se oglašajo, kadar opozorijo na nevarnost. Vedno živijo v paru in če eden umre, drugi od žalosti naredi samomor. Na “nočnem safariju” smo najprej slišali in potem opazovali povodna konja, ki sta se bojevala nedaleč od reke. Na široko sta odpirala gobca, kazala mogočno zobovje in oddajala bojne glasove, podobne hrupu motorista na mopedu. Po večerji smo klepetali ob ognju, ki so ga v giku (zeleznem kotličku) postavili k nogam, in z zanimanjem opazovali, kaj se bo zgodilo s kosom mesa, ki so ga obesili na bližnjo drevesno vejo. Zavohala ga je pikasta cibetka (vrsta večje macke), ga zmaknila z veje in zbežala v temo.
Crater Lake Lodge leži na ekvatorju na nadmorski višini 1800 m. Noči so mrzle – le 10 C. Sotorski lodgi so urejeni z vsem udobjem (udobna lesena postelja, skrinja s ključavnico, prizidek z WC-jem in tušem), pripravijo pa se presenečenje: zvečer smo v posteljah našli tople termoforje, ki so na taki nadmorski višini še kako dobrodošli. Moramo priznati, da v naši prtljagi za v Afriko termoforjev nismo načrtovali, kar nas je zabavalo vsakokrat, ko smo spali v šotorih in so nas razvajali na tak način.
Nacionalni park Nakuru, ki leži ob plitvem, alkalnem jezeru, je znan po milijonih flamingov in pelikanov. Tod domujejo tudi trije “veliki”. Takoj ob prihodu se je Francis veselo zasmejal, saj je opazil leoparda, ki se je leno pretegoval na drevesu. Že naslednji trenutek se je ulil pravi tropski dež. Prav zanimivo je bilo videti žirafe, številne opice, ptice in druge živali, kako so se umirile in počakale, da je dež prenehal.Veličasten pogled so popestrili sončni zahod ter tisoči flamingov, pelikanov in marabujev. Med ptice sta se zapodila dva lačna sakala, da bi ujela kaj za pod zob. Splašila sta le nekaj bližnjih ptic, druge pa so mirno in veličastno zrle v daljavo. Za kratek čas smo se peš približali pelikanom, vendar smo se zaradi samotnega bivola hitro vrnili v varno zavetje avtomobila. Eno najlepših doživetij je bil pogled na samičko nosoroga z mladičkom, ki je sesal mleko pri materi. Nosorogi so ena najbolj ogroženih živalskih vrst v Afriki – divji lovci jih pobijejo samo zaradi roga, ki naj bi imel moč afrodiziaka.
Na meji varnosti
Naslednji dan smo prečkali ekvator in se odpravili na sever, proti etiopijski in somalijski meji. Isiolo je za puščavsko neizkušene popotnike zadnji priporočeni kraj. Celo izkušeni popotniki na poti proti severu za varnost najamejo oboroženo spremstvo. Na obcestni postaji, ki spominja na prehod meje, so nas vojaki vpisali v knjigo popotnikov, saj tam včasih ljudje kar “izginejo”.
Nadaljevali smo le 50 km severneje do Samburu, Shaba in Buffalo Springs nacionalnih parkov. V polpuščavski in precej divji pokrajini, kjer so ceste makedamske, prašne in luknjaste, živi nomadsko pleme Samburu. Le sem in tja smo videli posamezne črnce, ki so s sulico v roki pazili črede krav in ovac. Tam na leto pade le 300 mm dežja. Zelenje je le ob reki Ewaso Ngiro (Rjava reka) in tam se je mogoče prepričati, da je voda resnično vir življenja.
Ob reki poleg akacij rastejo številne razvejane palme – edina vrsta tako razraščene palme na svetu je doma ravno v tamkajšnjem predelu Kenije. Pokrajina je divja in čudovita. V reki so se leno namakali krokodili, v bližini pa smo opazovali črede pavijanov, žirafe, orikse (vrsta največje antilope, ki s svojim skoraj meterskim ravnim rogovjem lahko ubije leva), gerenuke (vrsta antilope, ki se edina zna postaviti na zadnje noge, da lahko obira zelenje iz visokorastlega grmičevja), topije. Slon velikan je v bližini lomil drevo, da je lahko jedel listje; na dan poje približno 15 kg zelenja in popije 260 litrov vode. Od blizu smo mirno opazovali družino slonov, ki so skrbno varovali mladička.
Romantika angleškega zatočišča
Jane Godall je leta 1994 ustanovila Institut za rehabilitacijo šimpanzov, kjer sprejemajo sirote šimpanze, ki so jih odkupili iz ujetništva. Šimpanzi, ki izhajajo iz Ugande in ne iz Kenije, sedaj svobodno živijo v rezervatu v zasebnem parku Sweetwaters. Gospa Godall trenutno potuje po Ameriki in zbira denarna sredstva za vzdrževanje rezervata, ki je odprt za turistične oglede. Sweetwaters pod zasneženimi vrhovi Mt. Kenye je vreden obiska zaradi svoje lege in razgledišča. Živali lahko opazuješ kar izpred šotora: podnevi tiste, ki prihajajo do bližnjega napajališča, ponoči pa na primer zebre, ki organizirano prenočujejo tako, da izmenoma spijo ali stražijo v krogu. Seveda le, kadar ni v bližini leva, ki ga občasno videvajo le streljaj daleč, na drugi strani “obrambnega jarka”.
V Sweetwatersu so poskrbeli tudi za ljubitelje domačih živali. Udomačenemu nosorogu se lahko približaš in ga pobožaš, ob tem pa te prijazno obletava svinja bradavičarka, ki se obnaša kot domači kuža. Seveda te spremlja stražar, ki pa menda ni oborožen zaradi nosoroga, temvec zaradi divjih lovcev, pred katerimi varujejo nosoroge v vseh nacionalnih parkih v Keniji.
Levji par med počitkom po na videz napornem delu.
Človek pri opazovanju narave sicer začuti svobodo živali v afriški pokrajini, a pogled na leve, ki trgajo ubitega gnuja, priča tudi o nenehnem boju za obstanek. Z mešanimi občutki smo opazovali, kako so se ostankom spoštljivo približevali mrhovinarji – najprej hijene, nato jastrebi. Najzanimivejši pa je jutranji safari tik pred sončnim vzhodom, ko se živali pripravljajo na lov. Opazovali smo geparda, ki se je podil za antilopo s kakšnimi 100 km na uro, vendar mu zajtrk tokrat ni ušel. V bližini se je mirno sprehajal noj s svojo družico in mladičkom. Mimo je pridrobencljala družina svinj bradavičark: samec, samička in osem mladičkov. Malo pozneje smo se srečali z romantiko levjega para, ki ga v polkrogu razporejeni terenski avtomobili z radovednimi gledalci niso mogli zmotiti pri opravljanju zakonskih dolznosti. Res je, živali so navajene na velike pločevinaste premikajoče se spremljevalce, ki so okrog njih že od rojstva in jih nikdar ne ogrožajo.
Masajska vas
Nekatere vasice so odprle vrata turistom, ki le tako lahko od blizu spoznajo masajski način življenja. Masaji so pastirji in nomadi, so zelo ponosni in eno od redkih plemen v Keniji, ki še živi tradicionalno. Ženske gradijo hiše iz blata, slamnato streho pa zadelajo s kravjimi iztrebki, da je nepropustna za dež. Ljudje živijo v kočah skupaj z mladimi živalmi, saj je živina življenjskega pomena. Koča je brez oken zato, da v poltemi ni veliko muh, tudi vode in elektrike ni. Prehranjujejo se z mlekom, zmešanim z govejo krvjo (govedu jo puščajo, ne da bi ga ubili). Ogenj zakurijo z drgnjenjem lesa ob les. Masaji verjamejo, da jih rdeča barva njihove obleke varuje pred levi. Lase si spletajo v kitke, jih natrejo z živalsko mastjo in z okro obarvajo v živo rdečo barvo. Udeležili smo se njihovega tradicionalnega plesa, v katerega so vključeni elementi potrjevanja moči masajskih vojščakov. Vas je pred divjimi živalmi zavarovana z ograjo iz trnovih vej. Zelenjave ne morejo pridelovati, ker bi jo požrle rastlinojede divje živali. Zemlja kot lastnina Masajem ne pomeni nič. Njihovo bogastvo se meri samo z živino; najpomembnejše so krave in ovce – bogastvo in pogoj za preživetje. Masajska dekleta in žene se lepšajo s številnimi ogrlicami in zapestnicami, ki jih naredijo same iz živopisanih drobnih kamenčkov. Masaj mora ženo odkupiti, kar stori z živino. Število glav je merilo premožnega moža. So poligamni in če imajo več živine, si lahko privoščijo tudi več žena. Po naravi so dobri vojščaki, zato jih je v mestih pogosto mogoče srečati v varnostnih službah. Tudi v mestih smejo nositi rungu (palica), ki je tradicionalno orožje in obvezna oprema vsakega Masaja. Obiskovalec jih spozna po značilni opravi, pa tudi po ušesih. Všeč so si namreč, če si na ušesu naredijo veliko luknjo.
Civilizacija se žal neizbežno dotika tudi življenja Masajev. Ne vemo pa, ali bodo srečnejši, če se jim bo življenje spremenilo?
Velikih pet
Safari po afriških nacionalnih parkih ni vožnja po živalskem vrtu. Živali moraš poiskati, zato ne smeš biti razočaran, če katere ne najdeš. Seveda je obvezno srečanje s petimi velikimi (“big five”: lev, leopard, afriški bivol, slon in nosorog), pa tudi manjše živali je lepo izslediti. Zato je dober vodnik odločilen ne le za varnost in brezhibno organizacijo potovanja, temveč tudi za (foto) trofeje, ki jih boš prinesel domov s safarija.

ČLANEK, OBJAVLJEN V REVIJI SVET IN LJUDJE, Marec 2004
Besedilo: Marjeta Sedmak in Irena Trsinar, Fotografije: Boris Sedmak
Vsi so se z nami podali na 12 dnevni safari po Keniji