Kaj videti in početi
Nacionalni park Masai Mara leži na JZ delu Kenije in meji na Tanzanijo. Je kenijski podaljšek tanzanijskega Nacionalnega parka Serengeti. Rodovitna prst, spremenljivo podnebje, naravni vodni viri in bogati travniki omogočajo izjemno življenjsko okolje in so območje največje naseljenosti divjih živali v Afriki. Skozi rezervat tečeta dve veliki reki, ki sta dom krokodilov in povodnih konjev in skozi vse leto nepogrešljiv vir vode za vse ostale prebivalce. Bregovi rek so poraščeni z gostim gozdom, ki se nadaljuje v prostrane savane. Spektakel tisočih gnujev in zeber, ki se selijo skozi savane, je eden od velikih čudes narave. Čredam seveda tesno sledijo predatorji, kot so levi, hijene, šakali, leopardi in gepardi. Datum selitve je nepredvidljiv, vendar bodo s spektaklom sigurno nagrajeni gostje, ki bodo obiskali Masai Maro v avgustu in septembru. Masai Mara je tudi v preostalih mesecih leta bogata s hrano, zato lahko tu vedno opazujete slone, žirafe, različne vrste antilop in njihove predatorje, kot so levi, gepardi in leopardi. Navsezadnje je tu tudi dom ponosnega plemena Masai.
Masajska vas Maji Moto je zaradi izvira tople vode izredno naravno bogata.
Mas
aji so pol–nomadsko ljudstvo, ki že več stoletij živijo v popolnem sozvočju z naravo. Savane, gozdove in rodovitno vulkansko področje delijo z živalmi in zvesto sledijo kulturi svojih prednikov. Masaji so visoki, vitki ljudje, s podolgovato glavo, dolgimi suhimi okončinami in nosijo prepoznavna rdeča ogrinjala.
Danes živi še približno 800.000 Masajev dokaj odmaknjeno od modernega sveta, veliko jih ne zna brati in ne pisati, vendar vseh napredek ni popolnoma obšel. Nekateri se vozijo s kolesi in avtomobili, turistom prodajajo spominke in se pustijo celo fotografirati, čeprav naj bi jim s fotografiranjem vzeli dušo, brez nje pa ne morejo na oni svet. Tradicionalno družino sestavljajo: mož, njegove žene in otroci. Starejši člani v skupnosti so zelo spoštovani, posebno mesto pa imajo mladi masajski bojevniki, ki slovijo po svojem pogumu. S sulicami in ščiti varujejo skupnost in pred napadi divjih zveri branijo živino, največje bogastvo vsakega plemena. Nepozabno doživetje!
Jezero Naivasha leži v Velikem 
tektonskem jarku na višini 1880 m, kjer rodovitna vulkanska tla že tisočletja privabljajo ljudi. Najdbe pa dokazujejo, da so tu živeli človekovi predniki že pred 4 milijoni let. Danes območje jarka naseljuje množica etničnih skupin. Nekatere, na primer pol–nomadski Masaji, so pastirji na obširnih ravninah parka Serengeti.
Jezero je eno od dveh sladkovodnih jezer v Keniji. Poznano je predvsem po izjemno bogatem ptičjem življenju in velikih kolonijah povodnih konjev. Jezero ima v svoji bližini kar nekaj zanimivih lokacij, vrednih ogleda.
.jpg)
Zanimiv je obisk prelepega Kraterskega jezera, nedaleč od jezera Naivasha. To smaragdno zeleno jezero je pravi ptičji raj in eden izmed najboljših krajev za opazovanje črno bele opice Colobus. Jezero je alkalno, zato se v njem nahajajo tudi flamingi. Sprehodi po robu kraterja bodo očarali s čudovitim razgledom na okolico.
Jezero Baringo je del velikega 
Tektonskega jarka. Leži na višini 970 m in obsega površino 130 km². Jezero napajajo številne reke, med drugim El Molo, Perkerra in Ol Arabel. Je eno od dveh sladkovodnih jezer v Velikem tektonskem jarku v Keniji; drugo je jezero Naivasha. Jezero je sicer nekoliko slano, vendar ne dovolj, da bi to motilo tamkaj živeče krokodile in nilske konje. Že leta prihajajo sem opazovalci ptic iz vsega sveta, da lahko v neokrnjeni naravi opazujejo redke in čudovite vrste ptic (več kot 470 vrst). Jezero so prava ornitološka nebesa, kjer lahko vidite tudi goljata. V jezeru je veliko rib, kar privlači pelikane, kormorane in velike ribje orle. Pleme Njemps, ki živi ob jezeru, je edino takšno pleme, ki se poleg živinoreje ukvarja še z ribolovom.
.jpg)
Jezero Bogoria je plitko slano alkalno jezero, ki leži na vulkanskem območju le malo severno od ekvatorja. Podobno kot druga kenijska alkalna jezera, tudi ta nima odtoka. Voda, ki izhlapeva, pripelje do visoke vsebnosti soli in mineralov. Zaradi tega v jezeru ni rib, je pa bogato z modro–zelenimi algami, ki so priljubljena hrana flamingov. Ti jezero dobesedno roza obarvajo in pričarajo nepozabno doživetje.
Področje jezera je še vedno vulkansko aktivno, zato je zahodni breg poln gejzirjev in toplih vrelcev, kjer je potrebna posebna previdnost. Južni del jezera je dom številnih živali, kot so leopardi, majhne afriške antilope, gazele, risi in bivoli ter številne vrste ptic.
Jezero Nakuru je alkalno jezero z obilico alg. Najbolj znano je po tisočih ali včasih milijonih flamingov, ki gnezdijo vzdolž obale. Poleg flamingov so tudi tukaj našteli več kot 400 vrst ptic, vključno s pelikani in kormorani. Park je dom mnogim velikim sesalcem, kot so bradavičaste svinje, pavijani in beli ter črni nosorogi.
Nacionalni park Amboseli se nahaja tik ob meji s Tanzanijo, približno 200 km JV od Nairobija. Pokriva 400 km² ozemlja. Leži ob vznožju afriškega velikana – gore Kilimandžaro. Njegov s snegom pokrit vrh ustvarja impresivno ozadje parka in je raj za fotografe. Amboseli ima pestro pokrajino, ki slovi predvsem po slonih in je dom levov, gepardov, hijen, čred bufalov, črnega nosoroga in masajskih žiraf. Močvirja v parku zagotavljajo dovolj vode za tam živeče živali in s tem dober safari skozi celo leto.
Nacionalni park Tsavo je najstarejši in največji park v Keniji, saj pokriva več kot 20.000 km². Zaradi lažje administracije so ga razdelili na vzhodni in zahodni del, ki ju loči cesta Nairobi – Mombasa. Je dom »velike peterice« – slona, nosoroga, žirafe, leva in leoparda.
Nacionalni park Tsavo Zahod je najbolj razvit, s številnimi izvrstnimi lodgi in mnogimi kotički, kamor se lahko podaste peš ali z vozilom. Pokrajina je posejana z vulkanskimi griči in razprostranimi savanami. Park je poleg živali bogat tudi z geografskimi posebnostmi. Ena lepših je verjetno izvir Mzima, od koder privre na dan dvajset milijonov litrov kristalno čiste vode. Izvir je raj za krokodile in nilske konje.
V Nacionalnem parku Tsavo Vzhod je pokrajina suha, kljub temu, da skozenj teče največja kenijska reka Galana. Večina dogajanja je skoncentriranega ob reki, kjer lahko vidimo največ divjih živali.
Sloni v parku Tsavo so nenavadno obarvani. Igra narave, ko se zvečer sredi drugih čred pojavijo ob napajiščih »rdeči« sloni, je vedno presunljiva. Tega »čudeža« je kriv rdeči prah lateritnih tal, s katerim se napudrajo sloni, da jih ščiti pred soncem in zajedavci.
Nacionalni park Aberdare je bil 
ustanovljen leta 1950. Park pravzaprav obsega 2 različni okolji: osupljivo 60 km dolgo puščavo, vrhove in gozd nad zahodnim delom visoke planote Kinangop (3.906 m), na vzhodu pa gost deževni gozd. Park ima raznoliko favno, floro in okolja, ki ga ne najdemo nikjer drugje. Prevladujejo sloni in bivoli, lahko pa vidimo tudi mnoge druge vrste živali kot so črni nosorogi, pikčaste hijene, antilope in redki črni leopardi. Parke je prostor stoterim vrstam ptic, raj za ornitologe.
Nacionalni parki Samburu, Buffalo Springs & Shaba
Nacionalni parki Samburu, Buffalo Springs & Shaba so med seboj povezani rezervati, ki pokrivajo površino okoli 300 km² in ležijo na robu vroče puščavske pokrajine, ki zaznamuje severni del Kenije. Skozi teče življenjsko pomembna reka Ewaso Ngiro, dom velikih nilskih krokodilov. Parki se bahajo s številnimi divjimi živalmi, bogato vegetacijo in prostrano pokrajino. Rezervat je tudi dom mnogim izjemnim živalskim vrstam, ki jih poredko najdemo kje drugje: Grevijeva zebra, gazela Gerenuk, Retikulirana žirafa in Somalski noj. Nekatere od teh živali so zelo dobro prilagojene na suho pokrajino in vodo lahko dalj časa nadomeščajo le s sokovi, ki jih dobijo iz hrane. Tu najdemo tudi slone, bivole, leve, leoparde in geparde.
Tropski deževni gozd Kakamega
Tropski deževni gozd Kakamega leži v jugozahodni Kenji blizu jezera Viktorija na višini 1.500 – 1.600 m. Kakamega je le majhen delček še preostalega velikega deževnega gozda, ki se je včasih raztezal okrog ekvatorja vse od vzhodne do zahodne obale Afrike. Ta gozdni rezervat je bil ustanovljen leta 1933 in danes prekriva območje 240 km2. Rezervat je bil ustanovljen z namenom zaščititi še poslednji srednjevišinski deževni gozd v Keniji. Je zelo pomembno zaščiteno območje, znano predvsem po pticah in metuljih. Na seznamu kenijskih ptičjih vrst, ki jih najdemo v Kakamegi in nikjer drugje, vsaj 45 vrst. V gozdu najdemo 160 vrst drevja in grmičevja, mnogi od njih so sorodniki Kongoškega nižinskega deževnega gozda, prav tako pa je tudi nekaj domačih vrst, predvsem orhideje in praprot. Večjih sesalcev, poleg opic in veveric, v gozdu ni veliko. Danes tu najdemo le nekaj manjših vrst antilop in divjo svinjo. Manjši predatorji kot so monguji in servali, so precej pogosti, medtem ko so večji predatorji, kot šakali, hijene in leopard, le redko opaženi. Gozdni rezervat Kakamega je eden izmed najmanj obljudenih narodnih parkov v Keniji. Poleg zaposlenih, vodnikov in raziskovalcev, stopi v njegovo nedrje na leto zgolj okrog 3.000 obiskovalcev. Po gozdu so vodeni peš safariji ob spremstvu odličnih lokalnih vodičev.
Nacionalni park Hell's Gate je poznan po izjemni naravi, ki se je poigrala na tem vulkanskem območju. Je eden od redkih parkov brez zveri, zato je odprt kolesarjem in pohodnikom. Uživali boste med pečinami, jamami, stolpiči in toplimi vrelci.
Imeli boste priložnost videti žirafe, zebre, bivole, gazele, bradavičaste svinje in še veliko drugih živali.
Gora Kenija, najvišji vrh Kenije, je vulkanskega izvora in je nastala ob izbruhu vulkana pred 3.1 do 2.6 milijoni let.
Centralni vrhovi gore so pravzaprav jedro vulkana, obroča kraterja pa zaradi erozije ni več. Predvidevajo, da je bil najvišji vrh gore Kenija nekoč visok več kot 6.500 m. Gora Kenija se lahko pohvali predvsem z izjemno naravo, ki je bila s strani organizacije UNESCO proglašena za „International Biosphere Reserve“. Visokogorsko rastlinstvo v ekvatorialnem pasu je bilo podvrženo posebnim pogojem in prilagoditvam, zato tu danes najdemo kar 81 vrst rastlin, značilnih samo za Nacionalni park gora Kenija (Mt Kenya).
Mesto Nairobi, glavno mesto Kenije, leži na nadmorski višini 1.640 m. Mesto je sodobna gospodarska, upravna in kulturna metropola, katere tloris v obliki šahovnice in kolonialna arhitektura ne moreta zanikati britanske dediščine. Poslovno središče se nahaja okrog Mestnega trga (City square), na katerem je predsedniška palača, parlament, mavzolej, narodni muzej in kongresno središče. Utrip poslovnega življenja v mestnem središču in urejene četrti vil so v popolnem nasprotju s hudo stisko v revnih predelih, ki obdajajo mesto.
Mesto Nanyuki so leta 1907 ustanovili beli priseljenci. Leži v osrednji Keniji, SZ od gore Kenija in le malo severno od ekvatorja. Je majhno, vendar zelo podjetno mesto. Večina prebivalstva služi denar s trgovino. V mestu je živa tekstilna industrija, prepoved sečnje dreves pa je v zadnjih letih pospešila vrtnarsko dejavnost. Zelo priljubljeno in prijetno mesto za vse, ki se odpravljajo na vzpon na goro Kenija, še posebej, če gredo po poti Sirimon ali po poti Naro Moro.
Nanyuki leži prav tako ob robu mogočne planote Laikipia, ki je eden od najbolj pomembnih rezervatov za divje živali. V bližini si lahko ogledate rezervat Ol Pejata (ali Sweetwaters), ki se ponaša po množici divjih živali, vključno z »velikimi petimi«. Tam je tudi zatočišče za šimpanze, ki sta ga leta 1993 ustanovila kenijska državna služba za divje živali in Institut Jane Goodal z namenom nuditi varno zaščito zlorabljenim šimpanzom in sirotam te vrste opic v čimbolj naravnem okolju. Obiskovalci rezervata Ol Pejeta lahko z doplačilom šimpanze tudi »posvojijo« in zatočišču tako pomagajo pri njegovem delovanju.
Mesto Mombasa je največje mesto na kenijski obali in najstarejše kenijsko mesto z bogato zgodovino. Mesto je čarobna mešanica sodobnega in antičnega. Populacija je mešana od Afričanov, Arabcev, Azijcev do Evropejcev, večina prebivalcev pa sledi muslimanski veri.
Če pridete v Mombaso iz notranjosti Kenije, pridete v popolnoma nov svet. Slana vročina, vlažen zrak, zvoki iz minaretov kličejo k molitvi, na vsakem koraku vonj začimb in majhne kavarne na ulicah s pravo turško kavo. Popolno mesto, kjer se hitro vživite v spontan počasen ritem svahilijskega življenja.
Mesto je zraslo na otoku pred vhodom v zaliv, ki je zdaj z mostom povezan s kopnim. Do 8. stoletja je bilo le lokalno pristanišče in ribiška vasica. Zaživelo je, ko so tja prodrli arabski trgovci. To je bilo kmalu potem, ko je nova islamska vera v 7. stoletju prerodila arabski svet in Arabski polotok spremenila v središče razširjanja novega kraljestva, temelječega na novi veri. Razvilo se je v veliko trgovsko mesto, kar je s svojim največjim pristaniščem v vzhodni Afriki še danes.
V 14. stoletju je bilo mesto glavni trgovski center Arabcev in Kitajcev, vse do leta 1498, ko je tja priplul portugalski pomorščak Vasco da Gama. Namen njegovega raziskovanja je bilo širjenje krščanske vere in seveda širjenje trga. Portugalci so mesto spremenili v svojo postojanko, utrdili so ga z močno trdnjavo, imenovano Fort Jesus, ki še danes obvladuje mesto. Trdnjava je služila kot glavno skladišče za trgovsko blago in zapor za sužnje. Trgovanje s sužnji je bila najbolj donosna dejavnost tistega časa. Bila je tudi oporišče Portugalcev in obramba pred tujimi in domačimi nasprotnikom. Danes je v trdnjavi imeniten muzej.
V naslednjih letih je Mombasa nekajkrat spremenila gospodarje, dokler ji ni zavladal zanzibarski sultan. Leta 1895 so jo prevzeli Angleži, ki so jo v začetku 20. stoletja vključili v svojo kolonijo Britansko vzhodno Afriko. Po preureditvi te kolonije je Mombasa postala kenijska in to ostala tudi po letu 1963, ko je Kenija postala neodvisna.
Severno in južno od Mombase se razprostirajo prelepe peščene plaže. Topli Indijski ocean je dom pisanih tropskih rib in drugih živali, ki jim najdemo predvsem ob koralnih grebenih. Narodni park Kisite, ki se razprostira južno od Mombase, zajema kar 28 km² koralnih grebenov in je definitivno vreden obiska.
Lamu je otok, ki se nahaja na severu Kenije, daleč proč od večjih mest, zato tam življenje teče drugače. K otoku spada še nekaj manjših prav tako skoraj neobljudenih otokov.
Na otoku bomo našli tisočletno mesto z vonjem po Arabiji. Ozke zavite ulice, izrezljan les, tradicionalne arabske hiše in male trgovinice so preprosto očarljive. Stavbe so zgrajene iz koral in iz tamkajšnjega lesa mangrov. Ženske so odete v črno, moški v belo. Z mošej kličejo k molitvi.
Leta 2001 je UNESCO otok razglasil za svetovno kulturno dediščino.
Zgodovina mesta Lamu sega v 12. stoletje, ko so se tja naselili arabski trgovci s sužnji. Otrok je cvetel vse do 19. stoletja, ko se je trgovina s sužnji končala. Zaradi oddaljenosti otoka je življenje vse do danes ostalo dokaj nespremenjeno.
Otok je dom ljudstva Swahili in njihove kulture (so mešanica kenijskih domačinov Bantu in Arabskih priseljencev). Nekdaj so prevladovali na celotni obali Indijskega oceana.
Na otoku obstajata dve vozili. Ves ostali transport poteka z osli, ki so na vsakem koraku.
Lamu na eno strani krasi prekrasna plaža, ki se dviguje v veličastno sipino. Lahko greste jadrat s starodavno brkačo in odkrivat neobljudene otoke in ribiške vasice.
Mesto Kisumu je pristaniško mesto na zahodu Kenije in tretje največje mesto v državi, vendar njegova sproščujoča atmosfera daje občutek, da je leta oddaljen od Nairobija ali Mombase. Presenetljivo je, da Kisumu, podobno kot vso zahodno Kenijo, obišče malo turistov. V 70' letih 20. stoletja je bilo pristanišče eno največjih v Keniji.
Če pridete iz višjih delov iz vzhoda države, boste takoj občutili vlago. Kisumu je nekaj stopinj toplejši kot višje ležeče mesta.
Viktorijino jezero je eno od jezer v vzhodnoafriškem Jezerskem višavju. Meri 68.870 km², kar pomeni, da je po površini največje afriško jezero in drugo največje sladkovodno jezero na svetu. Ker je dokaj plitvo, se po prostornini uvršča šele na sedmo mesto na svetu. Vsebuje 2.760 km³ vode. Je vir vode za Beli Nil, ki predstavlja najdaljši krak Nila. Jezero leži na visoki planoti v zahodnem delu Vzhodnoafriškega tektonskega jarka, ozemeljsko pa spada pod upravo Tanzanije, Ugande in Kenije.
V jezeru najdemo več kot 3.000 otokov, od katerih so številni naseljeni, denimo večja skupina otokov Ssese na severozahodu, ki pripadajo Ugandi in so priljubljen turistični cilj.
Jezero igra pomembno vlogo v življenju milijonov ljudi v njegovi okolici, eni najgosteje naseljenih območij na Zemlji. Pomemben je tudi za promet med državami, ki ga obkrožajo.
Kot ekosistem ima jezero prednosti in slabosti. Voda je bila raj za komarje in polže, zato so v 50' letih 20. stoletja vanj vložili Nilskega ostriža (Lates niloticus), ki je uničil mnogo endemičnih vrst. Trenutno to ribo iztrebljajo s pretiranim ribolovom in po nekaterih poročilih se število lokalnih vrst spet dviga.
Težave je povzročala tudi vodna hijacinta (Eichhornia crassipes), ki se je razmnožila v pretiranih količinah. Težavo so omejili z rilčkarjem Neochetina eichhorniae.
Prvi podatek o jezeru prihaja od arabskih trgovcev, ki so redno potovali proti notranjosti Afrike v iskanju zlata, slonovine, sužnjev in drugega dragocenega blaga. Odličen zemljevid, imenovan Al Adrisi, je nastal okrog leta 1160. Jasno upodablja Viktorijino jezero in ga prikazuje kot izvir Nila.
Jezero so Evropejci prvič uzrli leta 1858, ko je britanski raziskovalec John Hanning Speke dosegel južno obalo. Skupaj z Richardom Francisom Burtonom je Speke iz strateških potreb britanske kolonialne uprave iskal izvir Nila. Speke je verjel, da je izvir našel v tem jezeru, že ko je prvič uzrl njegova vodna prostranstva. Imenoval ga je po tedanji kraljici Združenega kraljestva Viktoriji. Spekeova predrznost, da je odkritje jezera na izvidniškem pohodu pripisal sebi, je Burtona, ki je v tem času okreval južneje ob bregovih Tanganjiškega jezera, zelo razjezila. Razvil se je javen prepir, ki je poleg ostrih razprav med tedanjo znanstveno javnostjo zanetil tudi veliko zanimanje med drugimi raziskovalci, ki so neučakano želeli potrditi ali ovreči Spekeovo odkritje.
Znanemu britanskemu raziskovalcu in misijonarju Davidu Livingstonu je poskus spodletel. Držal se je preveč zahodno in tako vstopil v Kongov rečni sistem. Spekovo odkritje je potrdil šele Američan Henry Morton Stanley, ki je jezero obplul in poročal o velikem odtoku prek slapov Rippon na severni obali. Na tem potovanju naj bi Stanley dolgo iskanega, pobitega in bolnega Livingstona, ki je taboril ob jezeru, pozdravil z znamenitimi besedami: »Dr. Livingstone, predvidevam?«
Velika migracija je eden od najbolj spektakularnih naravnih dogodkov na svetu. Več milijonov divjih živali se vsako leto zaradi suše seli iz Serengetija v Maro.
Na Veliki migraciji opazujemo milijone divjih živali in sto tisoče zeber, orjaških kozobikov in gazel, ki se pasejo, prečkajo reke, pridejo in odidejo – preprosto občudujemo in se predamo čudežu narave. Pravijo, da migracija traja že več kot sto tisoče let in da se cikel ponavlja leto za letom.
Obiskovalci lahko upoštevajo, da je migracija eden od afriških najbolj nepozabnih videnj in da je Masai Mara ena od najboljših destinacij v Afriki za ogled divjih živali.
Tudi če vaš obisk ne bo ravno v času migracije, to ne pomeni, da ne boste uživali v tem, po čemer slovi Mara: izjemnem številu divjih živali in raznolikosti, ki se razteza od levov in leopardov do masajske živine.
Zapomnite si, da je Nacionalni park Masai Mara okoli tretjina velikosti Nacionalnega parka Serengeti, ki je prav tako čudovit in nepozaben kraj za safari.
*
Velika migracija je premikajoč, dinamičen dogodek in je odvisen od lokalnega deževja in sveže pašnikov. Pomembno je, da vemo, kam in kdaj iti, da bomo videli migracijo. Tukaj je naš mesečni vodnik migracije.
November: Po kratki deževni dobi v južnem Serengetiju se tisoče velikih sesalcev odpravi na dolgo potovanje do južnih ravnin Sernegetija in hribovja Ngorongo.
December do marec: Južni predeli Serengetija so območje, kje se nahajajo živali v tem obdobju. To je čas, ko imajo živali mlade in se pričnejo pripravljati na pot na sever. Preko 8.000 mladičev je rojenih vsak dan v obdobju skotitve; manj kot polovica rojenih ne bo ugledala več kot 5 mesecev. Predatorji kot so levi in gepardi bodo čakali na tisoče potencialnih žrtev.
April: Odrasli in preživeli mladi obrnejo svojo pozornost v osrednje dele parka in se premikajo proti zahodnemu koridorju Serengetija. Ta lijakast del pokrajine teče od osrednjega Serengeti v smeri zahoda do meje blizu obale Viktorijinega jezera.
Junij: V koridor prispejo okoli junija. Prisiljene so, da prečkajo reko Grumeti. To je običajno nepredvidljivo čakalno obdobje enega ali dveh tednov, ko se živali pripravljajo za življenjsko ogroženo prečkanje. Ironično, običajno prvo žival, ki se odloči prečkati reko, napadejo Grumeti krokodili – ogromni predatorji, ki se gostijo, ko karavana divjih živali poskuša prečkati reko.
Julij: Od tu se živali usmerijo proti severu. Vstopijo v zasebni Grumeti rezervat. Tam se majhen del odcepi in nadaljuje na severovzhod, do območja Lobo.
Junij do avgust: To je običajno najboljši čas za ogled migracije. V avgustu migracija doseže najbolj severno območje. Na tem delu je nekaj odličnih kampov, od koder lahko opazujete ta naravni fenomen.
Sredina avgusta do zgodnjega novembra: Živali prečkajo reko Sand in se usmerijo v Masai Maro. Vse do novembra bodo ostale v Masai Mari, kjer je vedno na voljo voda. V novembru deževje v južnem delu Serengetija da znamenje in cikel se začne na novo.